Zlata maša stolnega prošta prelata Jožefa Lapa
Ljubljanska stolnica  9.7.2017

 Prvo julijsko nedeljo smo se veselili treh novih maš, ki bodo doživele še ponovitve naslednje nedelje, veselili pa smo se že ali se še bomo tudi maš naših duhovnikov jubilantov. Letos jih je kar enaintrideset iz vseh škofij in zamejstva (Koroške in Goriškega), od njih eden praznuje 75 let mašništva, štirje so diamantni mašniki, štirje biseromašniki ter dvaindvajset zlatomašnikov. Skupaj z vernim občestvom se zahvaljujejo za dar dolgoletnega duhovništva. Bog jih je vzel izmed ljudi in postavil za ljudi. Kakor je pisatelj Ivan Sivec naslovil in posvetil knjigo Od pastirja do zlatomašnika proštu stolnega kapitlja, prelatu Jožefu Lapu, ki je zlato mašo slovesno obhajal v ljubljanski stolnici v nedeljo, 9. julija. 

    

Vsaka maša je zahvaljevanje, je zapisal slavljenec Lap, »zato je jubilej, jubilej zlate maše še toliko večje zahvaljevanje«. Duhovništvo je izjemen dar, za katerega se mora vsak duhovnik še posebej vsak dan zahvaljevati velikemu duhovniku – Kristusu. »Prav zato sem si za svoje duhovniško geslo izbral besede psalmista: 'Poveličujte z menoj Gospoda'.« Takšno je bilo tudi geslo njegove zlate maše, ki je zbrala množico vernih od vsepovsod. Vse tri (nad)škofe ljubljanske nadškofije, petindvajset duhovnikov (med njimi je bil tudi njegov rojak iz župnije Komenda srebrnomašnik Pavel Pibernik), brate in sestre, številne druge sorodnike, sošolce in prijatelje, rojake, redovnike in redovnice, dobrotnike, župana iz Novega mesta in Komende, narodne noše z raznih koncev Slovenije, Društvo stari traktor Moste, mengeško godbo (tudi v narodnih nošah), na koru pa je mogočno prepeval mešani pevski zbor Anton Foerster pod vodstvom Damjane Božič Močnik. Ob koncu so zlatemu jubilantu hvaležno in iskreno čestitali in se zahvalili tudi predstavnika stolne župnije, mengeške godbe in pritrkovalcev, novomeški župan Gregor Macedoni in sošolki iz Most in Komende. Skratka, ob izjemnem duhovniku, ki pušča za seboj bogate duhovne in srčne sledi, je bilo tudi izjemno praznovanje.

      

Kakor pravi pisatelj, »njegova življenjska pot je sorazmerno preprosta, v celoti predana božjemu poslanstvu, pa vendarle nenavadno zanimiva, pestra, bogata. Popeljala ga je iz rodnih Nasovč v komendski fari najprej do cerkve sv. Petra v Komendi, nato s pomočjo duhovnega vodje, podpornika in vzornika, častnega dekana Viktorijana Demšarja, v hrvaški Pazin v malo semenišče, nato v Ljubljano v veliko semenišče, zatem je opravljal leto dni dragoceno delo sobotnega in nedeljskega pomočnika v Lanišču in Gumnišču v fari Šmarje-Sap. Zatem pa sledi kar osemintridesetletno izjemno bogato delovanje na Kapitlju v Novem mestu. Od tam ga je pot spet pripeljala v Ljubljano, za ekonoma v velikem semenišču in stolnega prošta, pa tudi za stolnega župnika …

Nekaj pa so imeli prav vsi Babčevi že od malih nog naprej močno vtisnjeno v srce. Starši so otrokom že v najzgodnejših letih odkrili Boga v neizmerni ljubezni in dobroti. V otroštvu je bil pastir in pastir je ostal vse življenje. V mladosti je pasel po ozarah predvsem krave, pozneje pa ovčice, božje ovčice.«

Slavnostni govornik, nadškof msgr. Stanislav Zore, je še posebej izbrano spregovoril o jubilantu Jožefu Lapu. Njegovo duhovniško in jubilejno geslo je povezal z Marijino hvalnico, »pesmijo Bogu, ki jo je zapela pri teti Elizabeti: 'Moja duša poveličuje Gospoda'.«

Kako je Marija poveličevala Gospoda? Da je spolnila božjo voljo. Tako naj jo vedno znova tudi duhovnik. Nadalje, da je hodila ob svojem Sinu skozi vse njegovo zemeljsko življenje. »Tudi duhovnik mora biti navzoč tam, kjer je ljudstvo, stiska, ljudje, lačni Boga, nevarnost, da zmanjka vina veselja, medsebojne povezanosti, sloge, upanja, vere v večno življenje. Biti tam, kamor ga postavi Gospod.« In potem ga je Marija poveličevala s tem, da je sprejela mesto, ki ji ga je namenil v Cerkvi. »Kako zelo moramo biti duhovniki v tej drži podobni Mariji, poveličevati Gospoda, da vztrajamo v občestvu Cerkve,« je poudaril nadškof. V nadaljevanju je predstavil življenjsko in poklicno pot spoštovanega zlatomašnika. Ob nedeljskem evangeliju pa spomnil, da mora biti Jezus Kristus vedno središče našega življenja in naš edini učitelj. V Njem je naša moč in mir.

Razmišljanje ob zlatomašni zahvalni daritvi je nadškof Zore sklenil z besedami, ki jih je ob svojem škofovskem posvečenju izrekel božji služabnik nadškof Anton Vovk: »Naj vse Bog varuje in odtegne naj od našega naroda šibo pomanjkanja duhovnikov.«  vir: družina.si

   
Pridiga nadškof Stanislav Zore

   
Izjave gostov in slavljenca


<< Nazaj